Mamutov steg - Kamnik 1

domača stran kamniških skavtov

Napovednik

       facebook facebook email

Article Index

 

Ker se zavedamo pomena preteklosti in naših korenin lahko na teh straneh preberete daljši članek z obširno zgodovino prvega skavtstva, ki se je razvilo v Kamniku že pred več kot 80. leti in delovalo vse do začetka 2. svetovne vojne.  

 

Članek je pripravil prof. Daniel Bezek, ustanovitelj in prvi stegovodja novega stega leta 1991.

 


Mesto Kamnik in društveno življenje v njem

Mesto Kamnik ima častitljivo starost in zgodovino. V tej dolgi dobi je imel svoje vzpone in nazadovanja. K temu so prispevale spreminjajoče se razmere v prometu, gospodarstvu, upravi, včasih pa tudi nesreče in vojske, ki so zavrle njegov obetavni razcvet.

Ne glede na vse prej omenjeno pa je bilo mestno življenje in dogajanje vedno zanimivo. življenje pozna čudno zakonitost; v vsakršnih danostih izbira svojo najboljšo rešitev. Ljudje s svojimi hotenji, strastmi in ustvarjalnostjo oblikujejo utrip mesta in mu dajejo barvitost in gibčnost.

Mesto že s svojim bistvom kopiči človeške in gmotne zmogljivosti. V sodobnem, iz tehnike in naravoslovja izposojenem izrazju bi lahko rekli, da mesto na poseben način ustvarja duhovno in materialno kritično maso in s tem poraja nove oblike aktivnosti in obna?anja ljudi. Med društvi, ki sta nastala po letu 1918, sta Rod Belih gora na osnovi gozdovniškega gibanja in Gamsov steg kamniških skavtov in planink na osnovi skavtskega gibanja. Mesto Kamnik je za obe gibanji nudilo ugodne pogoje, zato je tudi prišlo do ustanovitve obeh društev.  

 


Ustanovitev prvega stega


Zamisel o ustanovitvi skavtske organizacije v Kamniku je vzniknila med srednješolci. Eden od pobudnikov je bil Viktor Repanšek. S prihodom na šolanje v Ljubljano je začel zbirati podatke o skavtski in taborniški organizaciji. Bolj se je navdušil za skavte in začel zbirati somišljenike med drugimi Kamničani. Za formalno ustanovitev pa so bile potrebne izkušnje in pomoč starejših.Ob ustanovitvi je skavtom pomagal višji jugoslovanski oficir Derok. Bil je direktor v Smodnišnici, imel je dva sinova, ki sta bila navdušena skavta. Ta dva sta pri očetu dosegla, da je skavtom odstopil dve sobi v Smodnišnici in dovolil v njih sestajanje. Vedeti moramo, da je bila Smodnišnica vojaški objekt posebnega pomena in da so zato v njej veljala stroga varnostna določila. Vseeno pa je vodstvo našlo dovolj razumevanja za potrebe mladih in jim pri tem pomagalo. V eni od tistih sob so se skavti sestajali in prirejali različne dejavnosti, v drugi sobi pa so imeli priročno skladišče, kjer so imeli shranjeno taborno opremo.

 

 

 

Kamniški steg skavtov je bil ustanovljen na soboto 6.3.1926. Ob ustanovitvi je imel dve četi - kamniško in domžalsko. Takrat so Domžalčani spadali pod Kamnik. To se je nekako obdržalo dve leti. Leta 1928. pa se je domžalska četa osamosvojila in do leta 1934. delovala samostojno, podrejena skavtski župi v Ljubljani. Na samem začetku se je naveza Kamnik-Domžale zdela smotrna. Kasneje pa so oddaljenost in slabe komunikacije narekovale ustanovitev samostojne čete.

Na začetku, to je leta 1926, je za domžalske skavte skrbel prof. Alojzij Bolhar, gimnazijski profesor v Celju, drugače pa je bil med prvimi slovenskimi skavti in je imel ob ustanovitvi pomembno mesto v slovenski skavtski župi. Bil je prvi četovodja domžalske čete. V četi je bil tudi njegov mlajši brat Franc Bolhar. Ta je bil s Stanetom Kovačem odbornik v upravnem odboru kamniškega stega. Odborniki so kot kolektivno vodstvo vodili življenje in delo ter upravljali z materialnimi sredstvi stega.

Upravnemu odboru je načeloval načelnik ali stegovodja. Za svoje delo so bili odborniki in načelnik odgovorni starešini. Starešina je bil polnoletna oseba, navadno družbeno pomembna osebnost. Funkcijo starešine so v Kamniku opravljali: Lado L.Prohinar, Alojzij Peterlin-Batog, Franc Kratnar in Alojzij Čeh.

 

 


Gamsov steg kamniških skavtov in planink


Glavno breme vzgojnega dela s članstvom je vodil in usmerjal načelnik ali stegovodja. Najbolj znana načelnika v Kamniku sta bila Oskar Ličen-Vidra in Franc Ulčar-Tarzan. Pomagali so jima tajniki. Tajnika sta bila Ivo Penko in kasneje Sonja Jevnikar.

Ob ustanovitvi so si kamniški skavti izbrali ime Gamsov steg kamniških skavtov in planink. Planinke so bile skavtinje. Ob ustanovitvi stega leta 1926 deklet v stegu še ni bilo. Z delovanjem fantovske čete je začelo naraščati zanimanje tudi med dekleti. Dekleta so se začela zbirati okoli Marije Grzinčič in 2.2.1928. je bilo ustanovljeno dekliško kolo. Dekleta so se za razliko od fantov združevala v kola. Kamničanke so ga poimenovale Bistriško kolo. Fantje pa so svojo četo poimenovali Mrkonjičeva četa, po legendarnem hajduku, čigar psevdonim so uporabljali tudi Karadžordževiči.

Prva kolovodkinja je bila Marija Grzinčič, za njo pa Majda Kratnar-Račka, hči kamniškega župana. Družina Kratnar je bila v celoti povezana s skavtsko organizacijo. Podobno še družine Repanšek, Grzinčič, Ličen, Hajek, Božič, Jevnikar, Benkovič, Verdnik...Iz teh družin je bilo kar več otrok v skavtski organizaciji, nemalokrat pa so pomagali tudi starši.

Skavt ali planinka si postal z 11. letom starosti. Pred slovesno skavtsko obljubo je bilo 6-mesečno pripravljalno obdobje. V tem času je moral bodoči skavt ali planinka predelati predpisano snov in se naučiti različnih skavtskih spretnosti, ki so bile določene za izpit skavta (planinke) III.reda. Za približen vtis si v telegrafskem slogu poglejmo glavne poudarke iz vsebinskega dela izpita: osnove državne ureditve, skavtska obljuba in zakoni, znak-geslo-pozdrav, organizacija, skavtski kroj in oznake, zgodovina skavtstva, osebna higiena, prva pomoč, redovne vaje, pionirstvo, taborjenje, pokazati je bilo treba, da si sposoben vodič po mestu Kamnik, dekleta pa so morala biti vešča v popravljanju obleke in perila ter izdelati eno ročno delo.


Skavtska obljuba

Skavtska obljuba je bila najbolj slovesen trenutek za vsakega skavta ali planinko.Skavtska obljuba je bila vzgojni pripomoček skavtske vzgojne metode. To ni zaobljuba, ki ima pravni pomen in posledice. Je pa kot vzgojni pripomoček imela izjemen vpliv na življenje in ravnanje skavta ali planinke, saj ju je opominjala, da sta dolžna pri svoji časti narediti kaj zase in za skupnost. Skavtska obljuba se je glasila: "Obljubljam pri svoji časti, da bom zvest(a) Bogu, kralju in domovini. Pomagal(a) bom vsakemu v stiski in izpolnjeval(a) skavtske zakone."

V času izvidništva, ki je trajalo do 18.leta starosti, sta skavt in planinka lahko opravila še izpit za skavta (planinko) II.reda, izpite iz različnih veščin in nazadnje še izpit za skavta (planinko) I.reda. S tem je bila vzgojna pot v tej, za skavtstvo temeljni starostni veji, zaključena.

Kdor se je pred 11.-letom starosti vključil v skavtske vrste, je bil volčič ali čebelica. Nosili so sicer kroj, toda brez oznak. Namesto skavtskega klobuka so nosili čepice. Ti otroci so se družili v šestine, več šestin je oblikovalo pri volčičih krdelo, pri čebelicah pa roj. V Kamniku je obstajalo samo krdelo, vodil ga je voditelj, imenovan Akela. Svoje prostore so imeli pri Janežiču. To je tam, kjer je sedaj urarstvo. Po 18.-letu starosti so lahko skavti in planinke nadaljevali svojo skavtsko pot kot roverji in stanarice. Pri 21.-letih pa se je skavtska pot zaključila. Rover in stanarica sta se poslovila in začela uresničevati svojo življenjsko pot po svojih željah, zamislih in odločitvah. Mnogi so takrat bili že v poklicu, zaključevali šolanje ali ustanavljali družine. Vsak, kdor je želel svojo življenjsko pot še naprej vezati na skavtstvo, je to lahko uresničil v klubu in postal old skavt ali old skavtinja (pobratim in posestrima). Klubi so bili samo v večjih slovenskih mestih (npr. v Ljubljani, Celju). V Kamniku kluba ni bilo.  


Skavtski kroj


Veliko pozornost med meščani Kamnika so vzbujali skavtski kroji. Skavt in planinka sta nosila srajco, hlače ali krilo. Klobuk ni bil obvezen, ker je bil za tiste čase zelo drag. Okoli vratu so nosili ruto. Po barvi rute si vedel, kateri četi ali kolu pripada skavt ali planinka. Konci rute so bili pri voditeljih speti s pletenim obročkom, pri ostalih članih pa z navadnim obročkom. Okoli vratu jim je visela piščalka.

Na koncu rutke so skavti in planinke naredili vozel. Med ljudmi je navada, da si na robec naredijo vozel, da ne bi česa pomembnega pozabili. Tisti vozel na koncu rutke je skavta in planinko opominjal, da mora vsak dan narediti vsaj kako dobro delo. Opravljanju dobrih del je bilo v skavtski vzgoji odmerjeno pomembno mesto. Temu v sodobnem izrazoslovju rečemo prosocialno delo. Vzgojno pomembno je, da se mlad človek nauči videti potrebe drugih in ne samo svoje. Zrel postaneš, ko ne vidiš samo sebe, ampak si se sposoben vživeti tudi v stvarnost drugega, videti njegove stiske in potrebe.

Temeljna enota čete (kola) je bil vod. Ob vstopu v vod so vsakemu novemu članu povedali, da je to njegov dom in njegova last; zato se mora truditi, da bo za vod tudi čim več naredil. Po vodih so organizirali sestanke, po vodih so pripravljali krajše izlete, po vodih so se pripravljali na izpite, po vodih so praktično urili in izvajali skavtske veščine. Občasno je vod opravil hike - nekakšen potep s prenočevanjem v naravi. Na hike so odšli člani voda brez pomoči starejših voditeljev. Pokazati so morali, da obvladajo orientacijo, postavljanje šotorov, pioniristiko in preživetje. Na hiku so prehodili okoli dvajset kilometrov poti. To za fante in dekleta, stare okoli dvanajst let, ni bilo malo. Člani vodov so se prepoznavali po barvi trakcev, ki so jih nosili na naramniku desne rame.

Na kroju so bile še druge oznake, iz katerih so skavti in planinke znali razbrati število let med skavti, opravljeni red, funkcijo, ki jo je kdo opravljal v stegu. Višji funkcionarji - četovodja, kolovodkinja, načelnik, starešina - niso nosili oznak na svojih krojih. S tem so na zunaj kazali, da samo še s srcem služijo koristim organizacije. Oznake in kroj so imeli vzgojni namen, ker so mlajše člane zunanje motivirali za vztrajnost in redno izpolnjevanje skavtskih pravil.

Četa in kolo sta v poletnem času odšla na poletni tabor. Poletni tabori so trajali približno dva tedna. Nekateri tabori so bili v bližini Kamnika, hodili pa so tudi v bolj oddaljene kraje: v Nazarje, na Naklovo glavo v Bohinj, v Preddvor, Duplje, Rimske Toplice in drugam. Tabori so izredno močno povezali vode in četo v celoto. Taborjenje in pohodništvo sta bila sredstvo ambientacije. To je starejši izraz, ki je nastal v skavtskih vrstah. Z njim so označevali vzgojni namen, ko je skavt z daljšim bivanjem v kakem kraju ali s hojo od kraja do kraja doživel kraj in pokrajino v vseh razsežnostih. Šlo je za spoznavanje z ljudmi, za navezovanje stikov in za pogovore, v katerih so izvedeli za prenekatero krajevno izročilo, stare zgodbe in pripovedke, šege in navade. Na taborih in pohodih so skavti in planinke telesno in duševno vsrkavali vase naravne lepote krajev in pokrajine, skozi katere so hodili.

 


Skavtske aktivnosti 

Temu bogastvu vplivov, ki so bili namensko vključeni v skavtstvo, danes rečemo doživljajska pedagogika. V današnjih časih večje ekološke ozaveščenosti tudi doživljajska pedagogika pridobiva na svojem pomenu. Skavtsvo ji je lahko pri tem pomemben vir navdiha. Katero koli knjigo o skavtstvu odpreš ali bereš izvirna dela R.B.Powella, najdeš izraze, ki so bistvene prvine doživljajske pedagogike. Taki izrazi so: avantura, tveganje, izziv, vigilija, praznik, puščava ipd. Marsikaj od tega najdemo tudi v gozdovništvu in prav zato sta skavtsvo in gozdovništvo predhodnici ekološke ozaveščenosti in ekološke vzgoje.

Kamniški skavti in planinke so gojili bogato družabno življenje. Srečevali so se na različnih prireditvah, urili so se v javnem nastopanju in po nekaterih virih izdajali občasen ciklostiran časopis. Družabnost so popestrili s čajankami. Za mesto Kamnik in otroke so pripravljali miklavževanje. Sestavni del miklavževanja je bil tudi kratek uvodni prizorček. Za širšo javnost so pripravili zanimiva predavanja in vanje vključili diapozitive, kar je bilo za tiste čase nekaj posebnega.

Kamniški skavti in planinke so aktivno posegali v družbeno življenje mesta. To je njihovo dejavnost močno populariziralo. Ne preseneča, da je bil kamniški steg med društvi v mestu eno številnejših. V svojem zlatem obdobju, to je okoli leta 1935, je štel 130 članov. Seveda kamniški steg ni bilo edino društvo, ki je tako množično privlačilo mladino. V Kamniku so bila še druga društva. Mladi so imeli zelo radi športna društva. Večina takega življenja se je dogajala na kamniškem letnem kopališču.

Mnogi skavti so bili aktivni tudi v drugih društvih. K priljubljenosti skavtstva so veliko prispevali propagandni tabori. Starešina v stegu je bil Lado Prohinar. Pri gospe Angeli Prohinar je dosegel, da je skavtom in planinkam dovolila taboriti na svoji parceli za Kamniško Bistrico. Ta kraj Kamničani poznajo pod različnimi imeni: Na produ, Na sejmišču, Pri topolih ipd. Danes na tej lokaciji stojita tovarni Eta in Svilanit. Kamniški otroci in odrasli so si tabore z zanimanjem ogledovali in neposredno videli, kaj in kako se dela v stegu. Propagandni tabori so veliko pripomogli k medsebojnemu zaupanju med starši in voditelji. Starši so svoje otroke laže zaupali tistim voditeljem, ki so jih poznali in zanje vedeli, da ne pijejo alkohola, ne kadijo in nimajo drugih slabih razvad, ki so se tedaj bohotile v mestnem življenju (npr. kvartopirstvo).

 


Temeljna načela in vrednote

Zaupanje je obstajalo tudi zato, ker se skavtstvo ni politično opredeljevalo. V stegu so bili otroci staršev, ki so volili zelo različne politične stranke. Po določilih svetovne skavtske organizacije so bili odprti za vse in se niso vezali na nobeno od političnih strank.

Glede verskega prepričanja je bilo tako, da je bilo krščanstvo način življenja tedanjih ljudi. Večine ni motilo, da je v šoli, uradih in javnih prostorih visel križ. Tako je pač bilo. Do reakcij je prišlo v primerih, ko se je nepotrebno začelo pri ljudeh kontrolirati: ali si ob nedeljah pri maši, ali spoštuješ cerkvene zapovedi. Nekatere je tak nadzor motil in prihajalo je do notranjega odpora.

Versko prepričanje so v skavtskih vrstah spoštovali. Skavti in planinke so normalno opravljali in zadovoljevali verske dolžnosti in potrebe tudi takrat, ko so bili od doma. Gospod Mano Seifert - zadnji načelnik Dravske skavtske župe - je predvojno skavtstvo v Sloveniji opredelil takole: "Glavno načelo je bila morala, točneje, zahteva po poštenosti. V nikogar se nismo zaletavali, nikogar kritizirali - glavno je bilo, da si bil sam poštenjak. Bili smo zavedni monarhisti in seveda katoličani. Vzgajali smo se proti nemorali in nasilju in zelo strogo proti politiziranju. Lahko si tak ali drugačen, le da si pošten! Gozdovniki so nas imeli za klerikalce, mi pa njih za prokomunistično usmerjene. Kar zadeva njihovo religioznost so bili verni toliko, kolikor je bil veren vsak posameznik. V tem je bila razlika med gozdovniki in skavti. Mi smo zjutraj in zvečer pred spanjem molili v zboru. Gozdovniki niso imeli skupnih molitev."

Težko je v zgodovini kakega društva dajati prednost enemu dogodku pred drugimi. Vsak ima v svojem času in razmerah svojo vrednost in težo. Klub temu pa nekateri ostanejo bolj živi tako v osebnem kot v skupnem spominu. Eden takih je bila blagoslovitev in razvitje prapora 3. 7. 1935.

Takrat je steg preživljal svoje zlato obdobje tudi zato, ker je bila premagana gospodarska kriza. Ljudje in družine so imeli kak dinar več. Laže so šolali otroke in našla so se tudi sredstva za bolj bogato preživljanje prostega časa. Kamniški steg je zrastel v času hude krize. Toda je obstal tudi zato, ker se skavtstvo utemeljuje na skromnih sredstvih. Eden od skavtskih zakonov to celo predpisuje ter poudarjeno ceni skromnost in varčnost. Uporaba minimalnih sredstev in velika iznajdljivost so bile odlike, ki so pomagale premagati hude čase. Še več. Skavtska organizacija je v kriznih časih pomagala družinam, da so njihovi otroci preživeli poceni počitnice in da so imeli kvalitetno družabno življenje, primerne izobraževalne in kulturne prireditve.

 


Zadnja leta stega 

Leta 1935. je bilo v Kamniku zelo slovesno. Na produ so takrat organizirali velik tabor za več stegov. Tega taborjenja se je udeležilo celotno skavtsko vodstvo iz župe z dr.J.Tavčarjem na čelu. Slovesna blagoslovitev in razvitje prapora je potekala na Glavnem trgu. Prapor je blagoslovil župnik M.Rihar, in imel tudi priložnostni govor. Od kamniških skavtov je govoril Š.Repanšek. Sestavni del slovesnosti je bilo pribijanje žebljičkov na drog. Pravico so pridobili večji dobrotniki. Med njimi je bil tudi knez Pavle, ki je daroval 1000 din, kar za tedanje razmere ni bilo malo.

Slovesnosti so se udeležili vsi ugledni meščani,vodstva številnih drugih društev ter vodstvo Smodnišnice in poslanec v beograjskem parlamentu gospod A.Cerar. Prapor je kamniškim skavtom in planinkam predal starosta Pavel Kunaver (Sivi volk).

Prapor je bil ročno delo. Izdelala ga je planinka Sonja Jevnikar-Slavček. Izvezla ga je z zlato nitjo. Na eni strani je bila podoba sv.Jurija, ki prebada zmaja, na drugi strani pa skavtska lilija z državnim grbom. Načrt zanj je naredil arhitekt Ivan Pengov-Bistro oko. Po umetniški in izvedbeni strani je bil velika umetnina in nanj so bili kamniški skavti in planinke upravičeno zelo ponosni.

Po letu 1937 je kamniški steg zašel v krizo. Splet okoliščin je bil tak, da so v zelo kratkem času odšli nekateri ključni voditelji. Na te velike spremembe steg kadrovsko ni bil pripravljen. V njegovem življenju in delu je začelo škripati. V poročilu, ki je bilo objavljeno v Skavtskem glasniku za leto 1938., preberemo: "Gamsov steg skavtov in planink Kamnik (1926) je preživljal letos težke čase. Z letošnjo skupščino so bili izvoljeni stari delavci, ki bodo gotovo uspešno rešili steg pred razsulom. Steg je priredil vodniški tečaj, ki pa še ni dokončan. Administrativno je steg z župo v redu posloval. Tehnično poslovanje pa je povsem zastalo."

Vse je presenetila nemška okupacija. Stvari so se takrat korenito spremenile. Skavtska organizacija je prišla na seznam prepovedanih organizacij. Prapor in zastavo so kamniški skavti odnesli profesorju Milanu Flerinu v Domžale, stegovodju domžalskih skavtov. Prapor je zašil v platno in skril med lesene nosilce na podstrešju hiše, kjer je stanoval. Po vojni se skavtska organizacija ni smela obnoviti in na prapor so vsi nekako pozabili. Pred nekaj leti so tisto hišo prekrivali in prapor nepoškodovan ponovno odkrili. Druga tehnična oprema stega je prek F. Pezdirca odšla v partizane.
 

 

 

Zadnji prispevki 25 let

Vtisi bobrov in bobrovk o 25-letnici stega

Naši bobrčki so stari nekje od 6 pa do 8 let. Prav tako kot starejši kamniški skavti so se tudi oni udeležili letošnje 25-letnice Mamutovega stega, ki je za njih trajala 3 dni. Takole pa so nekateri sami opisali svojo izkušnjo:

Beri dalje ..

Mamut naproti novim dogodivščinam

Letos kamniški Mamut praznuje 25 let in zato pripravlja veliko praznovanje. Trenutno je na lovu za primerno lokacijo dogodka.

Beri dalje ..

Spletno mesto uporablja piškotke za zagotavljanje boljše uporabniške izkušnje in spremljanje statistike obiska. Z nadaljevanjem obiska tega spletnega mesta ali izborom opcije "Strinjam se" se strinjate z uporabo piškotkov, v primeru nestrinjanja pa lahko zapustite to stran.